Ko razmišljam, kako bi se opisala, se mi zdi, da sem od nekdaj svoje orise iskala v tem, kako doživljam druge ljudi okoli sebe in kako bi jih opisala. Tiste, ki so moji bližnji, in tiste, ki jih sploh ne poznam (prodajalka časopisa v tisti rdeči trafiki, smetar ob četrtkih, učiteljičin mož, ki ga lahko vidiš le preko odseva avtomobilskega okna). Ko bom razumela, če bom prav začutila, kdo so drugi, bom lažje razumela, kdo sem jaz. Tako nekako je moja mlada glava poskušala sebe umestiti v svet. Tako, po človeški plati. Orisati pa sem se želela tudi preko stvari. Materialov, ki jim je dušo vdihnila narava, in materialov, ki si jih je omislil človek. Vse od pozabljenega babičinega predpasnika do oblek elitnih znamk, koša v sosedovem kurniku, kadila v knjižnici. Mmmm, koliko različnih barv, tekstur in vonjev. V svetu lažje bivam, če si dovolim raziskovati in se čuditi. Ja, to je najbližji oris mene.

Ob popotovanju v misli in telesa drugih ljudi, skozi domišljijski svet knjig, preko eksperimentiranja v kuhinji, raziskovanja narave in ostalih stvari, ki me navdihujejo in delajo živo, spoznavam sebe. Na ta način gradim svoj notranji svet, kjer se neizogibno srečujem s sencami, svojimi ali tvojimi, in iščem poti do prostora edinstvenosti, iz katerega se rojeva kreativnost, živost in avtentičnost. Graditi notranji prostor, kjer lahko srečam sebe, znova in znova, je vedno izziv.
 
 
To je tudi moj cilj v delu z vami.