Search
  • Katja fistrič

Ali ste varno navezani? Študija "Tuja situacija"


Raziskovalna psihologinja Mary Ainsworth in Bowlby sta v 50-ih 19.st. sodelovala na Tavistock kliniki v Londonu. Bowlby velja za teoretičnega očeta teorije navezanosti, Ainsworthova pa je priskrbela empirične dokaze preko Uganda in Baltimore študij. Njena ideja je bila, da bi opazovala interakcijo med materjo in otrokom v prvem letu starosti.

V Baltimore študiji, ki so jo kasneje ponovili neštetokrat po celem svetu, je zbrala 76 majhnih otrok in njihovih staršev, ki jih je opazovala na njihovem domu (72 ur, 18 seans, vsaka je trajala 4 ure). Opazovala je način materinih odzivov na otrokove potrebe, še posebej hranjenje, ljubkovanje, jokanje, smeh in očesni kontakt (Gostečnik 2010a).


Po tej enoletni študiji, so iste pare mater in otrok povabili v laboratorij, kjer so jih podvrgli seriji procedur, imenovanih »tuje situacije«. Vsak par posebej, mamo z otrokom, so povabili v sobo polno igrač, kjer ju je sprejel raziskovalni asistent ter otroka povabil k igri z igračami. V dvajset minutnem postopku, je otrok v prvem preizkusu ostal sam z mamo, drugič z mamo in tujcem, tretjič samo s tujcem, nato pa čisto sam za približno tri minute. V vseh primerih je bilo opazovano otrokovo odzivanje ob separaciji in ponovni združitvi. Ainsworthova je ugotovila, da je otrokovo obnašanje ob ponovni združitvi organizirano v specifične vzorce odzivanja. Na osnovi teh rezultatov je prišla do treh vedenjskih vzorcev, katerim sta kasneje Mary Main in Judith Solomon, dodali še četrtega (Siegel 2015, 98). Opis vedenjskih vzorcev v »tuji situaciji« se nahaja v spodnjih podpoglavjih.



Varna navezanost

Otroci v »tuji situaciji« so svobodno raziskovali okolje in med igro večkrat preverjali materino prisotnost. Med ločitvijo so izražali različne stopnje strahu, stresa in zaskrbljenosti, a so ob prihodu matere poiskali njeno bližino, bili hitro potolaženi ter se prav tako hitro vrnili k igri, ki je sproščena in kreativna. Takšen vzorec varne navezanosti je v svojem vedenju pokazalo skoraj dve tretjini otrok (55-65%). Starši varno navezanih otrok so bili ocenjeni kot čustveno dostopni, dojemljivi za otrokove potrebe, sposobni začutiti otrokov notranji svet, predvsem pa sta bili njihova skrb in tolažba, dosledni in trajni. (Erzar in Erzar 2011, 18; Siegel 2015, 100-101).

Longitudinalne raziskave so pokazale, da so varno navezani otroci »odporni« (angl. resilient), se zanesejo nase, so socialno usmerjeni, empatični, zmožni vzpostaviti globje odnose ter kažejo višjo samozavest. Prav tako zaupajo svojim staršem ali skrbnikom in okolice ne doživljajo kot grožnjo; kar pomeni da lahko na izzive iz okolja primerno odreagirajo ter procesirajo čustva na ne-obramben način (Nolte et al. 2011, 55).

Pomemben del pri vzpostavitvi varne navezanosti, zavzema materino upoštevanje otrokovega naravnega valovanja med pozornostjo, ki je usmerjena navzven (komunikacija in stik z okolico) ter navznoter obrnjeno pozornostjo, katero otrok potrebuje za refleksijo. Spoštovanje tega emocionalnega prostora je bistven del uglašene komunikacije med materjo in otrokom (Siegel 2015, 127-128).


Ne-varna navezanost

Če so starši varno navezanih otrok sposobni začutiti otrokovo stisko in nanjo primerno odreagirati, lahko sklepamo da so to empatični starši, ki znajo biti prisotni v trenutku. Medtem ko so starši ne-varno navezanih otrok čustveno in psihično odsotni in nepredvidljivi, kar pomeni da so manj odzivni na otrokove potrebe. Na stisko otroka se odzovejo na način, ki ne naslovi notranjega doživljanja, ampak poskušajo otroka zamotiti in zmanjšati pomen ter čustven naboj situacije (Erzar in Erzar 2011, 18).


Izogibajoča navezanost

Med 20-25% otrok kaže vzorec izogibajoče navezanosti. Navzven dajejo videz samostojnosti in neodvisnosti. Prostor so z zanimanjem raziskovali, vendar niso iskali stika z materjo. Tudi ko je mati odšla iz sobe, niso vidno reagirali, čeprav je pregled njihovega notranjega stanja, pokazal enako ali celo večjo mero fiziološkega vzburjenja, kot pri drugih otrocih. Ob materini vrnitvi niso pokazali pretiranega veselja ali olajšanja, niso iskali stika, celo nasprotno. Nasplošno je zanje značilno izmikanje stiku in ignoriranje staršev. Ob neustreznem odzivanju staršev na njihove potrebe, so se svojo stisko naučili zadržati zase. Ta strategija, zmanjševanje lastne stiske, jim omogoča vsaj minimalen stik s starši, zaščito in tolažbo. Z izogibanjem negativnim čustvom in skrivanju le-teh, zmanjšujejo lastni občutek vznemirjenosti ter hkrati preprečijo staršem izbruhe jeze, ki jim predstavlja prekinitev stika ter vodi v osamitev. Strategija minimaliziranja čustev, se nanaša prav tako na pozitivna čustva, saj bi deljenje veselja in zanimanje za odnos zanj pomenilo, da v odnosu nekaj pričakuje, kar pa je lahko skrajno nevarno, saj lahko sledi ponovno razočaranje. Izogibajoči otroci iščejo stik z materjo samo kadar so mirni, v časih stiske pa se zatekajo k različnim oblikam samotolaženja. (Erzar in Erzar 2011, 19, 148; Gostečnik 2010a, 114).


Rezistentna ali ambivalenta navezanost

Otroci z ambivalentno obliko navezanosti (10-15%) delujejo anksiozni in jih je težko potolažiti. Izražajo močno potrebo po navezanosti in videti je, kot da doživljajo veliko mero stresa in strahu zaradi materinega odhoda, še preden ta dejansko odide iz prostora. Med igro, ki je raztresena, hiperaktivna in s pogostimi prekinitvami, jih okupira predvsem težnja pritegniti materino pozornost. Ob materinem odhodu doživljajo izjemen stres, ob ponovnem prihodu pa stik hkrati iščejo in se mu upirajo. To bi lahko pojasnili na način, da materin odhod aktivira sistem navezanosti, kar pomeni, da otrok ob tem doživlja stisko. Če bi mati znala na to stisko primerno odreagirati, bi se otrok pustil potolažiti (odreagiral z deaktivacijo sistema navezanosti); v nasprotnem primeru pa se ne zmore pomiriti in ostaja v stanju anksioznosti.

Ambivalenten otrok je deležen nekonsistentne starševske pozornosti in senzitivnosti glede lastnih čustvenih stanj. Naučil se je, da so njegova čustva lahko spregledana ali pa vsiljena iz strani staršev na nepredvidljiv način, kar pomeni da ostaja sam z notranjim občutkom nesigurnosti in s še večjo potrebo po tolažbi (Siegel 2015, 128-129).


Dezorganizirana ali dezorientirana navezanost in Mary Main

Otroci iz prejšnih treh skupin imajo prepoznaven vzorec soočanja s stresom, medtem ko se otroci v tej skupini vedejo na nepredvidljiv način. Ainsworthova teh 5% otrok ni mogla uvrstiti v nobeno izmed naštetih kategorij. Pri pregledu posnetkov pa je njena študentka in sodelavka Mary Main v začetku osemdesetih let ugotovila, da imajo ti otroci vednarle skupno značilnost. Njihov način vedenja se spreminja, še preden se ta lahko izoblikuje v prepoznaven vzorec.

Njihov notranji dezorganiziran svet je poln strahu, groze, tesnobe, nepredvidljivosti ipd., saj gre za otroke, ki so bili izpostavljeni zelo stresnim okoliščinam. Običajno so bili žrtve zlorabe, grobega odnosa s strani skrbnikov, možno pa je tudi, da so njihovi skrbniki utrpeli hude travme, zaradi katerih so nesposobni začutiti in poskrbeti za otrokove potrebe.

Kadar so ti otroci v stiski, doživljajo še večjo stisko ob tem, ko so prisiljeni iskati zavetje, zato se skrbniku približujejo z vstran obrnjeno glavo (Erzar in Erzar 2011, 19-21). Njihovo obnašanje je kaotično in dezorganizirano. Npr. skrbniku se približajo, kot da želijo stik, potem pa iznenada odkorakajo vstran. Lahko se kar naenkrat zaustavijo v nenavadnih telesnih držah ter v transu podobnem stanju, lahko se vrtijo v krogih, padejo po tleh, se zibajo naprej in nazaj ter obračajo oči.

Sporočilo, ki ga starši dezorganiziranih otrok pošiljajo je: »Pridi sem in pojdi vstran!«; ponavadi vključuje tudi starševsko zastrašujoče, nasilno, dezorganizirano vedenje. Otrok ne more razbrati pomena, ne more se potolažiti, kajti skrbnik je vir strahu, groze in nevarnosti (Siegel 2015, 134-135).

Ni nujno, da je otrok deležen zlorabljajočega odnosa, tudi otroci prestrašenih, disociiranih in dezorientiranih mam, lahko razvijejo dezorganiziran stil navezanosti (Schuengel et al. 1998, 277).


---

Gostečnik 2010a. Neprodirna skrivnost intime. Ljubljana: Brat Franščišek in Frančiškanski družinski inštitut.

Siegel, Daniel J. 2015. The Developing Mind. 2 vols. Zv. second edition, How Relationships and the Brain Interact to Shape Who We Are. New York: The Guilford Press.

Erzar, Tomaž, in Katarina Kompan Erzar. 2011. Teorija navezanosti. Ur. Andrej Arko.Celje: Celjska Mohorjeva Družba.

Nolte, Tobias, Jo Guiney, Peter Fonagy, Linda C. Mayes in Patrick Luyten. 2011. Interpersonal stress regulation and the development of anxiety disorders: an attachment-based developmental framework. Frontiers in Behavioral Neuroscience 5.

chuengel, Carlo, Marinus H. Van Ijzendoorn, Marian J. Bakermans-Kranenburg in Marjolijn Blom. 1998. Frightening maternal behaviour, unresolved loss, and disorganized infant attachment: A pilot-study. Journal of Reproductive & Infant Psychology 16, št. 4:277.

51 views0 comments

Recent Posts

See All