Platon v Simpozij-umu govori o antičnem mitu, kateri pravi, da so na začetku obstajali trije spoli: moški so bili otroci Sonca, ženske otroci Zemlje in androgini otroci Lune, katera je rojena iz Sonca in Zemlje. Androgini so imeli dva navzven obrnjena obraza na isti glavi, dva para rok, dva para nog in dvoje spolovil. Zlahka so se premikali, bili so močni in veliki, prevzetni zaradi svojih sposobnosti. Ogrožali so bogove, zato sta se Zeus in Apolon odločila, da jih prerežeta na polovico. Tako so »polovični ljudje« vedno hrepeneli po drugi polovici. In ko bodo srečali svojo dušno polovico, ne bodo potrebovali besed, ampak bodo čutili ponovno Enost.
Mitologija o androginih je prisotna v skoraj vseh svetovnih kulturah, na simbolni ravni govori o združitvi nasprotij, moškega in ženske. Tudi kitajska filozofija govori o Dao, združitvi jing-ženskega in jang-moškega-principa v Enost. Vsem božanstvom pripisujejo androgine lastnosti – popolnost, celostnost. C. G. Jung govori o androginosti na arhetipski ravni anime in animusa, skrito žensko naravo pri moškemu in skrito moško naravo pri ženski. V odzadju gre za združitev polarnih nasprotij, iskanje popolnega ravnovesja in združitev teh principov v višji smisel.
In če prevedemo mit o »polovičnih ljudeh« na psihološko raven, lahko potegnemo vzporednice s fenomenom zaljubljenosti - stanjem, kjer prav tako doživljamo občutke globoke povezanosti, celovitosti in enosti s partnerjem. Hrepenenje, o katerem govori Platon, je vrojeno človeško hrepenenje po »biti z drugim«, po odnosu. Osnovno človeško hrepenenje je najglobje zarisano v v notranjepsihičnem svetu vsakega posameznika oz. že v sami zasnovi naše psihične strukture, saj je človek bitje odnosov že po naravi.
Vse relacijske teorije zatrjujejo, da je odnos zapisan že v sami naravi človekovega bivanja in predpostavljajo, da izvir človekovega čutenja, mišljenja in vedenja temelji na interpersonalnih odnosih. Prav tako predpostavljajo, da gre pri odnosih za neke vrste ponavljanja oz. rekonstrukcije starih odnosov, po katerih človek vedno hrepeni, saj predstavljajo temeljni material iz katerega je zgrajena njegova psiha.
Ljudje smo gnani k odnosu, ki je temeljna motivacijska sila človekovega razvoja.
Prostor prvobitne intime
Otrok se rodi v odnos. Vzdušje, ki ga starši ustvarjajo s svojim odnosom, predstavlja za otroka prostor prvobitne intime. Ta je lahko ljubeča ali pa polna jeze, lahko je prežeta s strahom in terorjem, lahko je prostor sočutja in spodbude, v kateremkoli primeru pa bo otrok ponotranjil te zgodnje medsebojne odnose in doživetja z drugimi. Ker pa je otrok v zgodnjem obdobju, v predverbalni dobi še brez obrambnih mehanizmov, se čustveni vtisi vpišejo direktno v telo, kot afekti oz. telesno/organsko utemeljene senzacije. To so nezavedne kode oz. programi (notranji modeli), ki jih zavest ne more nadzorovati, zato krojijo vse naše nadaljne odnose.
Fenomen zaljubljenosti
Način, kako se naša psiha »izčisti« najglobjih travmatičnih doživetij, je deloma tudi preko fenomena zaljubljenosti. Lahko bi rekli, da gre za trik narave, saj nam mora zaljubljenost, če želi učinkovito opraviti svojo nalogo, to je ujeti nas v zakon, pričarati iluzijo, da bo trajala večno. Vendar zaljubljenost ni isto kot ljubezen, čeprav jo lahko zmotno občutimo kot »zapisano je bilo v zvezdah, namenjena sva si, kot da se poznava že celo življenje«; lahko pa pomeni začetek odnosa.
Zaljubljenost je globoko organsko pogojena in dinamika zaljubljenosti ter predvsem naša nezavedna izbira, v koga se zaljubimo, nosi zelo globok psihološki pomen
.
O edinstvenosti partnerskega odnosa lahko govorimo zato, ker gre v samem jedru za ponovitev prvinske intime. Ne glede na to, kako patološka in travmatična je bila naša narava odnosa s starši, bomo preko mehanizma kompulzivnega ponavljanja, nezavedno zasledovali temeljni afekt, ki nas je najglobje zaznamoval. Tako bosta partnerja z vso preciznostjo, ne da bi sploh vedela za to, naredila vse, da drug pri drugem, preko mehanizma projekcijsko-introjekcijske identifikacije, prebudita stara nerazrešena občutja.
---
Platon. 1960. Simposion in gorgias Ljubljana: Slovenska matica v Ljubljani.
Gostečnik, Christian. 2006. Neustavljivo hrepenenje.Ljubljana: Frančiškanski družinski inštitut.
———. 2010a. Neprodirna skrivnost intime. Ljubljana: Brat Franščišek in Frančiškanski družinski inštitut.
Peck, Scott. 2007. Ljubezen in duhovna rast. Ljubljana: Mladinska knjiga.