Search
  • Katja fistrič

Edinstvena vloga odnosov

Pojmovanje odnosa je v zadnjih stotih letih doživelo neverjetno transformacijo. Pred stotimi leti smo zanikali ne samo pomen odnosov, ampak celo odnos sam. Za časa Freuda oz. pod vplivom freudizma, je bil odnos degradiran na nivo zadovoljevanja nagonskih potreb. Odnos sam po sebi ni obstajal, ampak je šlo samo za stik, ki ga je posameznik vzpostavil z drugim, izključno za zadovoljevanje lastnih potreb. Sledila so dolga obdobja, kjer se zaradi vpliva biologističnih teorij in psihoanalize, človeška narava ni smatrala kot bistveno relacijska.

Zadnjih nekaj desetletij pa nam znanost vztrajno dokazuje dejstvo, da igrajo medosebni odnosi osrednjo vlogo pri človekovem razvoju.

Odnos je zapisan že v sami naravi človekovega bivanja. Otrok se rodi iz odnosa - v odnos in življenje v skupnosti je povečalo naše možnosti preživetja. V določenih arhaičnih družbah velja za najstrožjo kazen izgon in skupnosti, kar konkretno pomeni smrtno obsodbo. Sodobne raziskave odkrivajo, da socialna izključenost oz. zavrnitev aktivira v možganih iste centre za bolečino, kot se aktivirajo ob izkušnji dejanske fizične bolečine. Podobno se zgodi, ko je otrok v stiski in je prepuščen samemu sebi; njegove možgane preplavijo toksični stresni hormoni, opioidi (kemične snovi, ki spodbujajo prijetna občutja) se umaknejo in v možganih se aktivirajo področja za bolečino, ista kot v primeru fizične bolečine. Možgani se torej odzivajo na dražljaje iz okolja, še posebej jih zaznamuje primarni odnos s starši oz. skrbniki. Raziskave pa kažejo, da se pre-oblikujejo skozi celotno življenje. Že dobri dve desetletji nam nevroznanost dokazuje, da se otroški možgani brez prisotnosti starša ali odraslega skrbnika, ne morejo v polnosti razviti. Otroški možgani se prav tako ne bodo v polnosti razvili, če starš ali skrbnik, ni zmožen nuditi varnega okolja in se čustveno uglasiti z otrokom. Dozorevajoči otroški možgani se lahko razvijajo v odnosu samo, ob že izoblikovanih zrelih možganih staršev.

Prav tako študije iz 70-ih letih let prejšnjega stoletja potrjujejo da tesne socialne vezi med ljudmi krepijo mentalno zdravje in vsesplošno počutje. V 80-ih pa so se raziskovalci že osredotočali na partnerske odnose ter opozarjali na dejstvo, da zdravi in konstruktivni odnosi, kjer obstaja pozitivna zmožnost uravnavanja čustev, bistveno prispevajo k mentalnemu in fizičnemu zdravju posameznikov.

Torej kakšno zvezo imajo odnosi z razvojem možganov, mentalnim zdravjem, fizičnim zdravjem in kar ugotavlja sodobna znanost, z oblikovanjem našega uma?

Veliko (z veliko začetnico)! Odnosi, možgani in um niso trije različni elementi, ampak trije aspekti ene realnosti – tok energije in informacij. Um je v vlogi regulatorja, uravnava pretok energije in informacij, ki se pretakajo znotraj odnosa, možgani pa preko fizičnih mehanizmov omogočijo pretok energije in informacij v celotno telo. Ti stavki se mogoče slišijo kot znanstvena fantastika, ampak ideja povezanosti med umom, možgani in okoljem ni nova. Že starodavne tehnike zdravljenja so poudarjale povezavo med umom in telesom. Hipokrat, oče zahodne medicine je zagovarjal idejo, da je dobro zdravje odvisno od ravnovesja med umom, telesom in okoljem.

Torej kaj pravzaprav je odnos? Na najosnovnejšem nivoju obsega deljenje energije in informacij med dvema posameznikoma.

Npr. partnerski odnos predstavlja intimen medoseben prostor dveh posameznikov, ki je prežet s prvinskim vzdušjem primarnih družin, zato je rast odnosa pogojena z nezavednimi vzorci delovanja, mišljenja in čustvovanja primarnih družin obeh posameznikov. Gre za interaktiven prostor, kjer med partnerjema poteka nenehna izmenjava energije in informacij, ki so prav tako izmenjane na podlagi preteklih izkušenj; te kompulzivno ponavljamo z namenom, da jih ozavestimo in predelamo, kar posameznika privede do porajanja novih stanj zavesti. V tem smislu partnerski odnos predstavlja edinstven prostor medosebne interakcije, ki partnerjema omogoča integracijo lastne preteklosti s sedanjim trenutkom ter rojstvo novega odnosa.

Odnos, ki je bil nekoč degradiran na nivo zadovoljevanja nagonskih potreb, je danes v vlogi interpersonalnega prostora, ki služi porajanju novih stanj zavesti kar pomeni, da (so)oblikuje naš um oz. lastni jaz.

Tako so sedanji odnosi odraz preteklih odnosov in svojevrsten poligon, kjer lahko ozaveščamo vzorce preteklosti, pozdravimo stare odnose ter bolj svobodno zaživimo v sedanjih odnosih.




19 views0 comments

Recent Posts

See All