Search
  • Katja fistrič

Manjko uglašenosti med starši in otrokom ter razvoj možganov


V vseh kulturah sveta je odnos med materjo in otrokom naravni začetek čustvene povezanosti. Raziskave kažejo, da novorojenčki reagirajo na materin vonj na podlagi prenatalnih izkušenj, kar pomeni, da se predispozicije za odnos začnejo graditi že v prenatalni dobi. Osrednja naloga prvega leta otrokovega življenja je vzpostavitev varne čustvene navezave med materjo in otrokom. V varnem zavetju materinega naročja otrok lahko uskladi dihanje, srčni utrip in sprosti telo; njegov živčni sistem je povezan s starševskim. Preko te uglašenosti, tako mati kot oče, izgrajujeta otrokove možgane, ki se brez prisotnosti odraslega ne morejo v polnosti razviti.


Manjko čustvene uglašenosti

Starejše generacije so otroke pustile jokati, ker naj bi si s tem »krepili pljuča«. Verjetno še danes v marsikateri hiši slišimo dobronamerne komentarje prijateljev ali družinskih članov: »Kar pusti ga, samo manipulirati želi in če mu boš sedaj popustila, se ti bo pozneje maščevalo«. Vemo, da jok sam po sebi otroških možganov ne more prizadeti, ampak predstavlja način, kako otrok prikliče starše, da odgovorijo na njegovo stisko. In če te dolgotrajne, ponavljajoče se stiske nihče ne opazi, lahko otrokov sistem za odzivanje na stres v možganih utrpi dolgotrajne poškodbe. Kadar je otrok v stiski in je prepuščen samemu sebi, njegove možgane preplavijo toksični stresni hormoni, opiodi (kemične snovi, ki spodbujajo prijetna občutja) se umaknejo in v možganih se aktivirajo področja za bolečino, ista kot v primeru fizične bolečine.

Pri jokajočem otroku, ki je v stiski ali kakršnikoli nevarnosti, se sproži verižna hormonska reakcija. Telo se odzove na stresni dogodek , tako da sprosti določene hormone, ki pripravijo naše telo na obrambo ali napad. V otrokovem telesu divja prava vojna, saj je aktiviran živčni in hormonski sistem. Če se starši odzovejo na stresne in travmatične dogodke z uglašeno starševsko držo, se telo umiri, raven stresnih hormonov se zniža in ponovno se vzpostavi homeostaza.

Sistemi za bes, strah in separacijsko stisko, so sistemi s katerimi se otrok že rodi, saj mu pomagajo preživeti. Ustvarjeni so bili zato, da otrok v primeru nevarnosti ostane blizu staršev. Cena, ki jo plačujemo za to arhaično evolucijsko zaščito, je hiperreaktivnost v medčloveških odnosih, saj se sistemi zlahka aktivirajo; že sam loput vrat sproži sistem za strah, sistem za bes se npr. sproži ob poskusu oblačenja ter sistem za separacijsko stisko, ko starš poskuša odditi iz sobe. Kadar je otrok pogosto pod stresom in v stiski, ki ostane nenaslovljena, pa lahko ti sistemi postanejo trajno preobčutljivi.

Ti sistemi so nadvse občutljivi, ne samo zaradi evolucijske pogojenosti, ampak predvsem zato, ker še otrok nima razvitih racionalnih možganov, ki bi mu pomagali misliti in se pomiriti; zato je nujno da ima ob sebi funkcionalnega odraslega, ki ga zmore začutiti in pomiriti. Dosledno odgovarjanje na otrokove čustvene potrebe pomeni, da se bodo v njegovih možganih začele vzpostavljati povezave »od zgoraj navzdol«. Gre za integracijo med našimi čustvenimi možgani (limbičnim sistemom) in sprednjim delom možganov, ki je zadolžen za fleksibilnost odzivov, samozavedanje, uravnavanje čustev in empatijo (orbitofrontalni korteks).


Zgodnja travma, zloraba, zanemarjenost in kronični stres

Zgodnje travme, zanemarjenost, zloraba in kronični stres lahko poškodujejo otroške dozorevajoče možgane, sprožijo fiziološke spremembe v možganih. Na spodnji sliki je vidna poškodba oz. zmanjšan corpus callosum, ki povezuje levo in desno možgansko hemisfero; zmanjšan hipokampus, ki je odgovoren za spomin; slabše nevronske povezave ter na splošno manjša velikost možganov. Otrok, ki je pod stalnim stresom se ne zmore naučiti uravnavati lastnih čustvenih stanj, okrnjene so učne in vedenjske sposobnosti.


Spodnja slika prikazuje posnetek možganov otroka, ki je bil deležen veliko ljubezni (na levi) in posnetek možganov otroka iz romunske sirotišnice (desno), kamor je bil institucionaliziran kmalu po rojstvu. Slika je dober primer tega, kaj se zgodi z možgani, kadar je otrok deležen samo osnovne telesne nege, prikrajšan pa je za ljubezen in tolažbo. Črna območja prikazujejo nedejavne dele v senčnih režnjih – to je del možganov, ki je odločilen za predelavo in uravnovešanje čustev. Nedejavnost v senčnih režnjih lahko okrni socialno in čustveno inteligenco.



Funkcionalna slikovna preiskava (angl. PET scan) zdravih otroških možganov (levo) in možganov otroka, ki je bil odraščal v sirotišnici kmalu po rojstvu (desno)


Ljudje, ki so sposobni dobro obvladovati stres, lahko jasno razmišljajo tudi, kadar so pod pritiskom. Ljudje, ki nimajo vzpostavljenega učinkovitega sistema za obvladovanje stresa, pogosto trpijo zaradi številnih mentalnih in telesnih motenj ter bolezni, kot npr.: depresija, trdovratna stanja anksioznosti, fobije in obsedenosti, telesna simptomatika/bolezni, pomanjkanje čustvovanja, želj in navdušenja, letargija in pomanjkanje motivacije, pomanjkanje spontanosti ipd.




---

Viri in literatura

Hofer, Myron A. 2006. Psychobiological Roots of Early Attachment. Current Directions in Psychological Science 15, št. 2:84-88.

Schore, Judith, in Allan Schore. 2008. Modern Attachment Theory: The Central Role of Affect Regulation in Development and Treatment. Clinical Social Work Journal36, št. 1:9-20.

Sunderland, Margot. 2009. Znanost o vzgoji. Prev. Slavica Petrović Jesenovec. Radovljica: Didakta.

Fishbane, Mona Dekoven. 2007. Wired to Connect: Neuroscience, Relationships, and Therapy. Family Process 46, št. 3:395-412.

Repič, Tanja. 2008. Nemi kriki zlorabe in novo upanje. Celje: Mohorjeva družba.

Fishbane, Mona Dekoven. 2007. Wired to Connect: Neuroscience, Relationships, and Therapy. Family Process 46, št. 3:395-412.

Siegel, Daniel J., in Rebecca Shahmoon-Shanok. 2010. Reflective communication. Cultivating Mindsight through Nurturing Relationships. Zero to Three:6-14.

25 views0 comments

Recent Posts

See All